Divjačina

Medvedi, risi, volkovi, šakali… skorajda ne mine dan, da ne bi o  tako imenovanih “zvereh” slišali takšno ali drugačno mnenje.  Pa poglejmo kaj je o divjačini zapisal  nadučitelj, v osnovni šoli Dolnji Logatec, Vojteh Ribnikar, 1889, Logaško okrajno glavarstvo, str. 25. 26.

” Izmed divjačine omeniti mi je srno, katera sedaj vsled prizadevanja kneza Windischgraetza v naših  gozdih  v večjem številu biva, ko pred nekaterimi leti. Pred 50 leti so bili tudi jeleni v Logaških gozdih in zadnji, gotovo iz drugih krajev dospevši jelen ustreljen je bil pred 20 leti pri Vodicah v Dol. Logaškem gozdu. Medved in volk sta redka gosta našim  krajem. Zajcev je malo, lisic, kun, dihurjev, podlasic, divjih mačk, jazbecev je bilo v nekaterih skalnatih krajih obilo, a sedaj se je ta škodljiva zverjad zelo zatrla.  Ob potoku slediti je včasih vidro, ko si hodi lovit klenov in belic. Črne veverice in polhi skačejo spretno po drevju, zraven teh pa tudi oživljajo gozde žolne, kukavice, kosi, dreskači, drozgi, stržki, srakoperji, strnadi, hudourniki, podhujke, senice, dleski, kalini, šoje, divji golobi, grlice, divji petelini in kokoši, jerebice, leščarke in lešnikarce. Po polju preletavajo črne in sive vrane, vrabci, škrjanci, liščeki, v prosu pa prepeva prepelica svoj “ped pedi”. Lastavice švigajo po letu od zore do mraka po vasi in nabirajo živež nikdar sitim mladičem. Pred dvema letoma oglašal se je slavček-redka prikazen v našem kraju. Tudi sokoli, kragulji, skobci in postovke se nahajajo tukaj, zlasti v pomladi in jeseni; uharica, pegasta sova in čuk vznemirjajo po okolici…”

Razglednica Logatec, okrog 1975, zasebna last.