Prem

Nekako sem se spomnil na grad Prem, vedno ko sem vozil po tistih krajih me je navdušil pogled na ta grad. Zdi se mi tako zasanjajo tih, skrivnosten in vabljiv….  Fotografije so moje, za podrobnejši opis sem se zatekl na wikipedijo: 

Grad Prem se nahaja na slemenastem robu naselja Prem nad reko Reko v bližini Ilirske Bistrice. Prvič je bil posredno omenjen leta 1213, zgrajen pa naj bi bil v 12. stoletju na ozemlju oglejskega patriarhata. Po izročilu naj bi grad nastal na mestu rimske utrdbe Castra Prima, vendar z arheološkimi izkopavanji doslej tega ni bilo mogoče dokazati. Od tod izhaja le ime gradu in naselja.

Grad se omenja v 13. stoletju, ko so bili lastniki gospodje Devinski kot prvi lastniki gradu in sicer Henrik iz Prema leta 1217, brat Huga Devinskega. Bili so vazali Oglejskega patriarha in Goriških grofov kot tudi Andeških. Leta 1399 je družina izumrla, posestva pa je prevzela družina Walsee. Ti so bili v 15. stoletju prisiljeni določena posestva prodati Habsburžanom. Grad je bil tako od leta 1472 last Habsburžanov, ki so ga dajali v času svoje vladavine v fevd mnogim plemiškim rodbinam. Tako so bili precej časa zastavni lastniki gospodje Raunachi in sicer leta 1521 Bernardin pl. Raunach,^[2] leta 1526 njegov sin Friderik, 1597 njegov nečak Andrej, sin Jakoba pl. Raunacha.^[3] Janez grof Portia je s poroko z Ano Marijo pl. Raunach priženil grad in gospostvo Prem. Polihistor Valvasor kot lastnike navaja Ferdinanda kneza Portio, njegovega sina Karla in Karlovega sina Franca Antona.^[4]

Kot lastniki so iz rodu Portia sledili Alfonz knez Portia, Jožef knez Portia (1776), Franc Serafin (1785), Alfonz Gabriel knez Portia (1831), Alfonz Serafin (1835),Leopold (1876), knez Ferdinand (1878), knez Ludvik (1896). Zadnji lastnik iz te knežje rodbine Ludvik je fidejkomis Prem Senožeče prodal na prostovoljni dražbi. Kupil jih je kurat v Nadanjem selu Karel Lenasi, ki je bil kasneje župnik v Delenji Košani. Po smrti leta 1913 je posest zapustil svoji nečakinji Ani Biščak.

V 16. stoletju je bil grad dodatno utrjen, saj je bil pogosto soočen z raznimi bitkami. Zgrajeno je bilo mogočno obzidje in obrambni stolp, ki je imel stene debele več kot 2 m.

V gradu so bili do leta 1840 sodišče, okrajna uprava in zapori. Najpomembnejša rodbina Porcia iz Furlanije je bila lastnik do začetka 20. stoletja. Njegov zadnji lastnik pred 2. svetovno vojno je bil tržaški zdravnik Bruno Zuccolino (od leta 1927), ki se je lotil temeljite obnove tedaj precej zanemarjenega gradu in ga spremenil v poletno rezidenco.

Po vojni je bil grad, tako kot vsi tovrstni objekti, nacionaliziran. Med letoma 1970 in 2008 so na njem potekala večja obnovitvena dela, saj je v povojnem obdobju ponovno močno propadel. Za obiskovalce je odprt od 1. maja do 5. oktobra.