Suša

“Vreme ima svoj prav…” So rekli včasih, ko vremenske napovedi niso bile tako “modernizirane in podprte s satelitskimi in radarskimi pripomočki”. Ljudje so se pač zanašali na izkušnje in izročilo, ki se je naslanjalo na različne vremenske napovedovalce,  tako imenovane vremenske svetnike, pa tudi na živali in rastline. Glede na to, da nas, v tem času kar dobro pesti suša, je bilo podobno tudi nekoč:

Slovenec: političen list za slovenski narod (10.05.1893, letnik 21, številka 107) Str.6.

(Iz Ilirske Bistrice.) Huda suša, kakoršne o tem času najstarejši ljudje ne pomnijo, tare našo dolino.- Vse hira, vse se suši. Že več kakor dva meseca nismo imeli dežja. Parkrat je padlo nekoliko kapljic, pa komaj toliko, da je dobro prah poškropilo; vsakikrat je pregnala hladna burja oblake ter zemljo še bolj posušila. V ponedeljek 8. t. m. je pa slana in zmrzlina oparila polja in cvetoča drevesa ter zarod po vinogradih popolnoma uničila. Lepo so kazali vinogradi, pa eno samo jutro je pokončalo vse ter uničilo veselo upanje trtorejcem. Posebno hudo so prizadeti ubogi Podstenjci in Podtaborci, kateri imajo dokaj vinogradov, pa malo in slabega polja. Ako nam Bog kmalu tako potrebnega dežja ne pošlje, bodo zares hudi časi prišli za našega kmeta.

Nestanovitno vreme, kot ga imamo te dni je bilo tudi nekoč maja:

Slovenec: političen list za slovenski narod (10.05.1893, letnik 21, številka 107) Str.6.

(Iz Št. Petra na Notranjskem.) Že več dnij opazujemo sneg na bližnjih gričih, danes zjutraj padale so pa tukaj debele kocke snega, kakor malokdaj po zimi. Drevje, kolikor ga premoremo, je vse v najlepšem cvetju. Za poljedelsko rast je še vedno suho, posebno pa za travnike, tam pa, kjer je lani črv uničil korenine ne bode nikakega pridelka. Krme živini primanjkuje, travniki so v večini še rujavi, seniki prazni, denarja v ta namen pri mnogih pa nobenega. Seno je v ceni nad polovico poskočilo in še dobiti ga ne bo mogoče. Za živež gre ljudstvu trda, navadno v tem času segamo po kupljenih pridelkih, letos pa ne bo kraja ne konca. Kdo ve, bomo li dobili kaj pomoči? Po pravici je usmiljenja vreden kmet, četudi je večkrat reven po svoji krivdi.

No nekoč so si, v času suše pomagali s procesijami:

Slovenec: političen list za slovenski narod (27.05.1893, letnik 21, številka 120) Str.3.

Procesija na sv. Goro.

Močna suša vlada na Goriškem. Vže par mesecev nismo vdobili dobrega dežja, le tu pa tam padla je kaka rosica. V goriški okolici so nekateri kraji prav močno trpeli in bati se je bilo, da bode suša končala vse pridelke. V Solkanu smo imeli vže poprej nekaj dežja, toraj ni bilo pri nas še tako hudo kakor drugod. Ali potreba je vendar bila velika. Večkrat smo imeli nebo zagrnjeno z oblaki ali razpršili so se ne da bi bila padla mala rosica. Da bi toraj izprosili toliko zaželenega dežja napravila je solkanska fara v torek 23. t. m. procesijo na sv. Goro. Čeravno se je naznanila procesija še le v ponedeljek popoldne, zbralo se je vendar preteč, torek zjutraj okolu 3000 vernih iz vseh sosednih vikarijatov, kateri so se pridružili med potjo solkanski procesiji. In ta velika množica pomikala se je moleč, proseč in prepevajo tje proti sv. Gori s trdnim prepričanjem, da jo Marija svetogorska vsliši in izprosi potrebnega dežja. Po blagoslovu ob 10 1/2 uri vrnili smo se vsi skupno v procesiji vsak proti svojemu domu. Marija pa nas je res uslišala. Nismo še prišli iz solkanske cerkve, ko je začelo deževati.

Vendar pa je moja pokojna teta vedno povedala, da sta tako moj praded in nato ded vedno svarila, da za dež ne smeš nikoli prositi ali moliti, ker potem dežja in neviht ni ne konca ne kraja… ni res to potrjujejo tudi dogodki, ki so sledil sušnim mesecem leta 1893.

Slovenec: političen list za slovenski narod (13.06.1893, letnik 21, številka 133) Str.3.

Dnevne novice. V Ljubljani , 13. junija. (Strašna nevihta s točo) je naredila včeraj popoldne od 3.—4. ure neizmerno škodo po ljubljanski okolici, po kranjskem in loškem okraju na Gorenjskem. — Pričela se je nevihta nad Kranjem, vlekla se nad Loko in kolikor nam je do sedaj znano, se je zlilo nad Ljubljano, kjer so po ulicah kar naenkrat nastali veliki in dereči potoki, kateri so naredili zdatno škodo. Toča je po mestu razbila mnogo šip in po vrtovih uničila skoraj vse nasade, kakor salato, zelje in drugo sočivje. — Mnogo večja škoda pa je po Gorenjskem. Popotniki nam pripovedujejo, da je bilo polje kakor s snegom pokrito. Žita, katera so se od suše nekoliko opomogla, so uničena, da jih bodo morali kositi. Trava po senožetih je vsa v tla zbita, tako da bode košnja skoraj zastonj. Sadno drevje, katero je obetalo tako bogatih pridelkov, je skoraj golo. — Od prijatelja o Ljubljani smo dobili nastopno poročilo: Včerajšnja nevihta prouzročila je silno škodo. Toča se je vsipala tako na gosto in toliko časa, kakor najstarejši ljudje v okolici ne pomnijo. Privlekla se je od Šmarne gore sem in segla do Fužin pod Ljubljano. Najhujše je zdelala polje med Ljubljano in Tomačevim in Jaršami. Strn bodo morali nekateri kar pokositi. Še bolj žalostno pa je to, da je vihra zahtevala tudi človeške žrtve. Strela je ubila tri otroke iz Tomačevega hiš. štev. 37. Mati je šla pred nevihto na polje s štirimi otroci trgat za živino. Ko je začelo deževati, potegnili so dvokolesni voziček pod hrast konec gozda »Zajčjev boršt” na levi strani, če greš iz mesta proti Tomačevemu. Najstarejša, 14 1etna Marija Jenko držala je dežnik nad bratcem in sestricama, čepečimi v vozičku. Strela udari v hrast, odleti v dežnik, in v hipu je bila mrtva Marija. Mati je kakih 10 korakov daleč stala; prihitela je k vozu, in misleča, da se je deklica le prestrašila, jo budi in drami. Šestletna Johanica in 2 letni Janez sta bila še živa in jokala, ali za par minut zdrhtelo jima je telo in oboje je bilo mrtvo. Dveletna Marijanica, katera pripoveduje, da jo je »ogenj” iz vozička vrgel, je tekla domov ter ostala nepoškodovana. Žalostna mati je na vozičku sama peljala domov mrtva telesca otrok. Treska in hudega vremena — reši nas, o Gospod!

Nevihte in strele so v letu 1893 nato povzročile ogromno škodo in kar nekaj ljudi in živine so strele tudi pokončale.

Simbolična razglednica, Cerkniško jezero ob suši, iz leta 1909, po poročilih je bilo leta 1893 jezero povsem suho in jama Karlovica prehodna, kar se po vesteh ni zgodilo vse od leta 1834. Razglednica, zasebna last