Postreščki

Leta 2020 sem pripravil oddajo Sledi časa o  zanimivem poklicu- o postreščkih. Ta je dostopna v arhivu na spletni strani: https://radioprvi.rtvslo.si/2020/05/postrescki/

Danes pa sem naletel na zanimiv zapis o postreščkih  iz leta 1908. V njem so recimo podrobnosti, da omenja dve skupini ali zadrugi- tiste ki so bili v društvu “modrih” in druge ki so bili v društvu “rdečih” postreščkov:

Vlom v knezoškofijsko palačo in — »polbirani postreščki«. Krasen letošnji prvi majnik so praznovali nekateri ljubljanski postreščki na originalen način. Štrajkati niso hoteli, zato so se pa dali — obriti, da so bolj praznično izgledali. Kmalu se je izvedelo po Ljubljani, kako elegantno obliko so dali nekateri postreščki svojim obrazom. Posebno lepo je izgledal »ta lepi Francelj«, ki se v navadnem življenju, kadar ga prime želja po pisanju, podpisuje za Repanška. Na svetlem Franceljevem obrazu je brivčeva umetnost posebno prišla do veljave. Kadar so ljudje vedeli, da sedi Francelj v Bevčevi gostilni na Dunajski cesti, hodili so ga od vseh strani občudovat in – dražit. Francelj je namreč časih hude jeze in često zadošča najmanjša opomba, da se »zgifta«. V Bevčevo gostilno je Francelja prišel gledat tudi kleparski mojster Fran Gradišar. V gostilni so sedeli takrat trije obriti postreščki, na čelu jim »lepi Francelj«. Gradišar je nekaj časa občudoval te moderne postreščke, potem je pa dejal svoji družbi: »Francelj se tako rad jezi, dajmo malo špasa napravit.« Gradišar je stopil pred Francelja, pogledal in rekel mirno: »To je tisti, ki je pri škofu pokradel. Ali si zato dal »šnurbort« stran?« Francelju, ki je ravno pil in napol mižal, bi se bilo skoro zaletelo. Po celi gostilni je iskal priče. Nekaj ljudi se mu je skrilo, vendar pa je danes prišel v družbi svojih kolegov in prič Kovača, Korošca in Hribarja, ki je še lepše obrit kot Francelj, pred sodišče, da tu Gradišarju dokaže, da nima nihče otresati jezika, ako ljubljanski postreščki konkurirajo z ljubljansko frakarijo. Francelj je bil še danes pred sodiščem silno hud na Gradišarja. S solzami v očeh je pravil Francelj, da takega očitanja ne more mirno spraviti, »ker stanuje nasproti škofu«, ker njega, ki je med »modrimi« postreščki, radi tega »rdeči« postreščki dražijo in da radi tega »društvo trpi«. Gradišar je zagotavljal, da je hotel Francelja le »za špas potegniti«, Francelj je pa trdil venomer, da bo vsled Gradišarjevih trditev »ostal zmerom v sramoti«, da je »celo društvo v sramoti«. Naposled se je s težavo sklenila poravnava, da Gradišar svoje opazke prekliče v »Slovencu« in »Slov. Narodu« ter plača stroške. Poravnava bi se bila kmalu razbila, ker je Gradišar rekel, da že prekliče — »le s polnim imenom ne«. Razume se, da to Gradišarju ni obveljalo in da bo lepo s polnim imenom moral po ljubljanskem časopisju Francelju dati čast in hvalo. Gradišar se je prepričal, da so slabi dovtipi jako — dragi in da za detektiva nima prav nič talenta. Napačne ljudi za tatove in vlomilce prijeti sme le policija, drug pa ne! Francelj pa bi tako imenitno ne prišel v »cajtenge«, če bi se 1. maja ne bil dal tako elegantno obriti. Obriti postreščki bodo torej odslej tudi nekaka ljubljanska specijaliteta. Najbolj med njimi pa ga bode vedno »pihnil« Francelj, kar je dokazala tudi današnja obravnava.”