Hošperk

Planinski grad Hassberg ali Hošperk je bll že od nekdaj tarča takšnih in drugačnih “zmikavtov”. Zato ne preseneča, da je grad “doživel” takšno usodo, kot jo je, ko so ga med vojno požgali.

Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (09.09.1937, letnik 18, številka 210)Str.4.

Kako so izginjale dragocenosti iz gradu kneza Windischgrätza pri Planini

 Dva obtoženca sta bila v torek v Ljubljani obsojena Ljubljana, 7. septembra. Lansko jesen je bil grad Haasberg pri Planini, ki je last kneza Windischgrätza, zapuščen. Gospoda je, kakor običajno, preživljala lepo jesen bogve kje in v starodavnem gradu je sameval le čuvaj J. R., ki si je po svoje kratil dolgočasje v prelepem miru. Seveda je vedno radovednežev na pretek, ki bi si radi ogledali, kako prebivajo knežji rodovi. To še dandanes, ko je blesteči sij knežjih dvorcev že močno utrpel na svoji privlačnosti. Med takimi, ki se še vedno z nekako s strahom pomešano spoštljivostjo zanimajo za ljudi in njih življenje, ki je izven in iznad vsakdanjosti tam okrog Planine, sta si tisti čas, ko je grad Haasberg za nekaj časa »zaspal«, znala pridobiti čuvajevo zaupanje dva obiskovalca, čuvaj jima je odklenil sobane ta jima dovolil, da se malo razgledata. Bila sta to delavec L. M. ta ključavničar F. Š., oba iz Planine. Dolgo sta si pozorno razgledovala vsa grajska čudesa, čuvaju R. pa je po nesreči ušlo posebno M. zanimanje, ki se mu je vzbudilo, ko je v vitrinah zapazil blestečo starinsko srebrnino, zlatnino ta porcelan. To zanimanje je M. tako premagalo, da je iz gradu, v katerega je vstopil s praznimi žepi, odšel natovorjen z dobršnim delom zbirke raznih dragotin v skupni vrednosti nad 16.000 din. Kmalu za tem je dobila neka zelo ugledna ljubljanska prodajalna dragocenih antikvitet obisk neke stranke, ki pa se ni zanimala za nakup njenih dragocenosti, temveč je prinesla s seboj zalogo izredno lepih cigaretnih doz, raznih antikvaričnih ur in podobnega. Tudi po Notranjskem se je pri premožnih in za dragocenosti navdušenih ljudeh zglašal prodajalec, ki je nudil v nakup lepe starinske komade prav čedne vrednosti. V grajskih vitrinah pa je manjkalo nič manj kot sedem srebrnih in zlatih cigaretnih doz, tri zlate stoječe ure, kompletna, garnitura srebrnih šahovskih figur, srebrn miniaturni čajni servis, dve porcelanasti kitajski vazi in žepna ura z biseri. Marsikatera doza je nosila vgravirano posvetilo dragih prijateljev in ljubih knežjih sorodnikov z grbi, kronami in faksimili. Dragoceni spomini! Končno pa je letos še na neznan način izginila iz knežje orožarnice imenitna puška, vredna okrog 1.000 din. Starega poštenega čuvaja je seveda ob tako nenavadnih prilikah minilo dolgočasje, ki ga je pregnalo marljivo zasledovanje za storilcem, pomešano s strahom pred gospodarjevo jezo. Posledica preiskav je bila, da sta romala v zapore jesenska obiskovalca A. M. in njegov tovariš F. Š., ki sta se spustila v nevarno igro prodajanja dragocenih stvari v delavski uniformi. Ko sta priromala pred sodnike ljubljanskega malega senata, kateremu je predsedoval s.o.s . Karol Javoršek, sta bila po državnem tožilcu dr. Pompetu obtožena M., da je tatvine izvršil, Š. pa da je pomagal spravljati dragocenosti v promet. M. seveda ni kazalo, da bi kar tako zanikal vsakršno krivdo. Torej je priznal, da je res ob priliki ogledovanja gradu ukradel v obtožnici navedene stvari, in s to razliko, da je nekaj cigaretnih doz skušal naprtiti v breme svojega prijatelja Š. Ta pa si tega ni dal dopasti in je vztrajno zanikal, da bi bil tudi on kradel. Skupno z M. si je sicer ogledoval grad, mimogrede pa mu pri ogledovanju seveda tudi ni ušlo, da njegov prijatelj spravlja nekaj dragocenosti v svoje prazne žepe. Tudi je Š. priznal, da je pomagal svojemu prijatelju pri vnovčevanju plena, a je pojasnil to dejstvo s tem, da jo bil M. pač njemu nekaj dolžan in se je hotel torej na račun razpečanega blaga naplačati za M. dolg, za katerega ni imel upanja, da bi mu ga ta rednim potom povrnil. Priznal je tudi, da je večino blaga, ki mu ga je v prodajo izročil M., prodal pri ugledni ljubljanski prodajalni antikvitet. Po krajšem posvetovanju so ju sodniki obsodili: M. na 7 mesecev strogega zapora in na 2 letno izgubo častnih državljanskih pravic, Š. pa na 4 mesec s strogega zapora in 300 din denarne kazni.