Anton Lesnik

Anton Lesnik gozdar, skavt, prostovoljec, fotograf, pohodnik, človek, ki zagovarja dialog z naravo

»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred II. svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena  je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.«

Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi, ki bo na sporedu v sobooto 12.novembra 2022, ob 16,30h na Prvem programu Radia Slovenija!

Anton Lesnik, osebni arhiv Anton Lesnik

Anton Lesnik se je že zgodaj selil.  Družina se je namreč preselila s Plešivca z nadmorske višine 1000 metrov,  niže, v Zgornji Razbor ‒ na kmetijo, ki se ji je po domače reklo pri Žuželu. Tam so živeli v veliki hiši, ki jo je, pred vojno postavil neki veleposestnik za svoje gozdne delavce in najemnike. Po vojni sta se v to hišo zatekli dve družini sorodnikov po mamini in očetovi strani.

Anton Lesnik, skavt, osebni arhiv Anton Lesnik

Anton Lesnik je navdušen pohodnik, maja letos je zapisal ( vir: https://lipovlist.turisticna-zveza.si/nekaj-malega-o-hoji/):

Nekaj malega o hoji

Zakaj nekaj malega? Ker je o hoji že veliko napisanega in izrečenega. Na primer: »Hoja je naš najnaravnejši načina gibanja, s katerim ‘zaslužimo’ nemalo koristnosti za zdravje, da o lepotah, ki se medtem nizajo okoli nas, sploh ne govorimo.« (Dario Cortese).

»Hoja je način, da pridete od tu, kjer ste zdaj, do tja, kamor želite priti, ko ni avtomobila, avtobusa, vlaka, ali dvigala, s katerim bi se lahko peljali.« (Hoja za zdravje in moč, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1991, prevod Janez Penca).

»Ko hodimo, seveda zavijemo na polja in v gozdove, kaj bi se vendar zgodilo z nami, če bi hodili le po parkih in trgovskih središčih.« (Henry David Thoreau. Hoja. Umco, Ljubljana 2019, str. 18).

“Prav vsi, mladi in stari, pa lahko hodimo, narava nas vabi vsak dan in v vseh letnih časih”. (Drago Ulaga v Hoja za zdravje in moč. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1991, str. 9). To je le nekaj citatov oziroma navedb iz bogate literature o hoji. Med temi, ki sem jih zapisal, kar trije izrecno omenjajo naravo.

Ko razmišljam o vrstah hoje, mi pridejo na misel sprehajalna hoja, hoja po vsakdanjih opravkih, nordijska hoja, pohodniška hoja, planinska hoja. Vsako od teh bi lahko opisal glede na tehniko, hitrost ter učinek na zdravje. Kakšna pa bi naj bila hoja, v naravi, ki ni namenjena predvsem fiziološkim učinkom na naše telo? Kako bi jo lahko poimenoval? Domislil sem se besedne zveze ‘hoja za spoznavanje in doživljanje’ (HSD). To je hoja, ki je počasna, pri kateri korak zastane, da se oko lahko zazre v občudovanju lepot narave, njenih podrobnosti, ko misel oblikuje vprašanja in išče odgovore, ko obraz zazna še tako lahno sapico, ko uho prestreza šume, brenčanje, petje in žvrgolenje, žuborenje, ko dotik z roko zazna gladkost, hrapavost, vlažnost, mokroto, suhoto, trdoto, mehkobo. Ko se lahko mirno ustaviš, da ujameš svoje misli, morda kaj narišeš ali brez naglice fotografiraš. Ko ni treba skrbeti, da ti bodo sopotniki ušli daleč naprej, ker si sam ali s sebi enakimi. Koliko je take hoje med nami? Zanjo se moramo vzgajati. Iz izkušenj vem, da je pri vodenju skupine za tako hojo treba udeležencem pomagati, da se znajo osvoboditi bremen misli na vsakdanje skrbi, da znajo utihniti in se čuječe osredotočiti na doživljanje narave z vsemi čutili. Potem se bodo spoznavanju pridružili tudi blagodejni učinki narave na zdravje telesa in duha.

Anton Lesnik pohodnik, osebni arhiv Anton Lesnik

Fotografija

Anton Lesnik rad fotografira.

Pot

Anton Tone Lesnik

1946, rojen v Plešivcu, Zgornji Razbor nad Slovenj Gradcem

1953 -1961 osnovna šola: Razbor, Črna na Koroškem

!961/1962 gozdni delavec na gozdni upravi Črna na Koroškem

1962 – 1966 Srednja gozdarska šola Postojna

1966 – 1968 Služenje vojaškega roka v Beogradu

1968/1969 vpis na Biotehniško fakulteto v Ljubljani, oddelek za gozdarstvo

1976 diplomiral

1976 – 1979 v službi na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo v Ljubljani

1979 do 1994 v službi na Gozdnem gospodarstvu v Ljubljani

1994 do 2010 v Službi na Zavodu za gozdove Slovenije

2001 pridobil diplomo specialist gozdarstva – nega krajine in okolja, Biotehniška fakulteta.

2010 upokojitev

Misli

Anton Lesnik je vodil tudi organizacijo ProSilvaSlovenija, kjer je še vedno aktiven, leta 2019 je takole razišljal: “»V ospredje stopajo socialne in ekološke funkcije gozda, ne samo lesne, čeprav je do zdaj v strokovnih gozdarskih krogih veljalo, da s strokovnim gospodarjenjem za lesnoproizvodno funkcijo zadostimo tudi socialnim in ekološkim funkcijam gozda. To zahteva nove raziskave in prenos znanja v prakso.« ( vir članek: https://www.delo.si/novice/slovenija/do-gozdov-prihodnosti-le-z-mrezenjem-znanja/)