Kositrni vrči, občasna razstava 2021/2022, Pokrajinski muzej Celje, foto Pokrajinski muzej Celje
Prvi prvi fotografiji, kjer so kositrni vrči v vitrini je zelo zanimiv podatek, da je vrč s podobo leva na pokrovu (na fotografiji zgoraj levo) v bistvu merica. Po motiviki na vrču, gre najverjetneje za merico za vino. Na notranji strani trupa je pripojen trn, ki označuje pravilno mero.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Kositer
Najprej v oddaji spoznamo, kositer. Na splošno velika večina misli, da so kositrni izdelki narejeni iz čistega kositra. To pa ne drži, kositer v kemično čisti obliki je krhek in neprimeren za ulivanje, ker se težko tali. Zato so mu dodajali druge kovine. In kaj sploh je kositer? več o njem nam je povedala mag. Nataša Nemeček, konservatorsko-restavratorska svetovalka z oddelka za konserviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije.
Mag. Nataša Nemeček, foto Milan Trobič
Kositer so pridobivali in uporabljali že v bronasti dobi, ko je skupaj z bakrom odigral verjetno najpomembnejšo vlogo pri proizvodnji brona. Po dosedanjih ugotovitvah pa naj bi bili prvi predmeti, prevlečeni s kositrom, znani že iz železne dobe. Več o rabi kositra pa dr. Gašper Oitzl, kustos na oddelku za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije.
Dr. Gašper Oitzl, foto Milan Trobič
Izdelki iz kositra so sodili v tako imenovani kuhinjski inventar, vendar so bili med njimi tudi vrhunsko oblikovani predmeti za cerkveno in posvetno rabo. Kje vse najdemo izdelke iz kositra? Mag. Davor Mlinarič, kustos v Pokrajinskem muzeju Celje.
Mag. Davor Mlinarič, foto Pokrajinski muzej Celje
Celjska zbirka
Pojdimo v Celje. Kositrarska obrt je bila na tem območju znana že zelo zgodaj, najbrž pa je bila v začetku del livarstva, ulivanja zvonov in topov, ter izdelovanja cerkvenega posodja. V virih so našli prvega kositrarja Benedikta Goldbergerja v obračunih celjskih mestnih sodnikov iz leta 1513. Nekako lahko rečemo, da so pravi kositrarji, povezani v ceh, na Celjskem delovali od 14. stoletja naprej.
Zapis o rodbini Stretti, foto Davor Mlinarič
Pri zgornji fotografiji gre za sklic k zapuščinski obravnavi po pokojni Mariji Magdaleni Stretti, »bürgerl. Zinngiesserinn« iz dne, 15. januarja 1824 v Grazer Zeitung.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Posode z navojnim pokrovom: Zanimivo pri njih je, da se območja, na katerih se te posode pogosto pojavljajo, prekrivajo z območji, kjer so delovali italijanski potujoči obrtniki. Navojni posodi so po potrebi dodali cevast livek in jo na ta način spremenili v ročko za natakanje.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Izvor oblikovanja teh posod še vedno ni zadovoljivo pojasnjen. Mogoče je, da so se domači mojstri želeli zaščititi pred italijanskimi prišleki tako, da so sami začeli izdelovati takšne tipe posodja, ali pa so italijanski obrtniki šele na tem območju naleteli na to priljubljeno obliko posode in jo potem širili v preostali srednjeevropski prostor.
Grelec, foto Pokrajinski muzej Celje
Večna luč, foto Pokrajinski muzej Celje
Vrč-pokal, 1917, foto Pokrajinski muzej Celje
Skleda, Karlovi Vari, foto Pokrajinski muzej Celje
Paulus Oham – Nürnberg, foto Pokrajinski muzej Celje
Krožnik Paulus Oham je zanimiv zaradi dejstva ker spada v kategorijo t. i. »plemenitega kositra.« Umetelno oblikovani okrasni predmeti iz t. i. »plemenitega kositra« (Edelzinn) so po vzoru sočasnih zlatarskih izdelkov od druge polovice 16. stoletja dalje in posebno pogosto v 17. stoletju izraziteje okrašeni. Za takšne razkošne predmete so ornamentalne in figurativne motive vgravirali v kalup (ulito reliefno okrasje) in jih zato pozneje ni bilo treba dodelati.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Razstava
Mag. Davor Mlinarič: “Kot avtor razstave sem si prizadeval, da Rupert prišel na obisk v Celje in da bi s prikazom taljenja in vlivanja obiskovalcem približal to pozabljeno obrt. S to idejo sem potem pristopili do dr. Gašperja Oitzla in mag. Nataše Nemeček, da bi za Mednarodni dan muzejev 2022 v Celju pripravili kratek sklop predavanj vezan na kositrarstvo ter si skupaj z udeleženci ogledali praktični prikaz s strani Ruperta. Pri raziskovalnemu delu sem se obrnili tudi na Naravoslovnotehniško, da bi si profesorji skupaj s študenti udeležili dogodka v Celju. Kot zamišljeno je prišlo do realizacije dogodka za Mednarodni dan muzejev 2022. Samo predavanje, ki se je odvijalo v Barbarini dvorani Knežjega dvora je bilo razdeljeno v tri sklope v katerem smo Jaz, Gašper in Nataša predstavili vsak svojo temu. Kasneje pa je sledil ogled vlivanja pred Staro grofijo.”
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Dogajanje ob razstavi
Mag. Davor Mlinarič: “Pri snovanju razstave se je bilo potrebno tudi vprašati kakšen bi bil primeren spremljevalni program ob času trajanje te razstave, saj je tematika precej specifična. Odločili smo se, da za Mednarodni dan muzejev pripravimo dan posvečen kositrarstvu in tej že skoraj pozabljeni obrti.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
V sodelovanju s snovalko pedagoškega programa kustosinjo pedagoginjo Eneo Bronjo Gajšek pa sva pripravila pedagoške aktivnosti za skupino osnovnošolskih otrok. Prva »poskusna« ustvarjalnica Ni vse srebro kar se sveti je bila izvedena že mesec dni po odprtju razstave. V času zimskih počitnic pa smo smo otrokom ponudili trodnevni izobraževalno – ustvarjalni program. To dogajanje je zaokrožilo odprtje razstave otroških del z naslovom Mladi muzejski kustosi, ki je povzemal sklop vseh treh ustvarjalnic.”
Osnovnošolci s kustosinjo pedagoginjo Eneo Bronjo Gajšek , foto Pokrajinski muzej Celje
Mojstri danes
Rupert Leikam je leta 1990 odprl svojo delavnico v Knappenbergu na Koroškem. Oktobra 2021 se je upokojil in je vpisal v zgodovino, kot zadnji kositrarski mojster v Avstriji. Zakaj zadnji? Zaradi tega, ker se je tamkajšnja gospodarska zbornica odločila, da bo od slej dalje ne bo več potrebno opravljati mojstrskega izpita za opravljanje te obrti.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Pred Staro grofijo v Celju je Rupert Leikam izvajal praktični prikaz obdelave in izdelave izdelkov. Kot surovino uporablja 95% kositrno zlitino. V talilni peči segreva kositrno zlitino na okoli 400ºC. V našem primeru je bil kalup za čašo sestavljen iz štirih posamičnih delov. Vanj postopoma z zajemalko vliva kositrno zlitino, med tem pa kalup povije z mokro krpo, da ne pride do nepravilnosti v postopku ohlajanja. S pomočjo svinčenega kladiva loči izdelek od kalupa. Čašo nato postavi na stružnico kjer njeno površino izgladi s pomočjo jeklene volne. Ob pogledu na zloščene predmete si ni težko predstavljati zakaj je bil razstavi in katalogu dan naslov »Zloščeno do visokega sijaja«.
Foto Pokrajinski muzej Celje
Foto Pokrajinski muzej Celje
Zaton
Kositrarska obrt je v 18. stoletju doživela hud udarec, ki ji ga je zadala tako imenovana beloprstena keramika. Dokončni propad pa se je zgodil v 19. stoletju, ko so keramično posodje in drugi predmeti, izdelani iz novejših kovinskih zlitin, ki so jih izdelovali v velikih industrijskih obratih, povsem izpodrinili kositrne izdelke.
Na prepihu 
Komentiraj